K vsebini

Črke

Tu je esperantska abeceda:

  • Aa ami ljubiti
  • Bb bela lep, -a, -o
  • Cc celo cilj
  • Ĉĉ ĉokolado čokolada
  • Dd doni dati
  • Ee egala enak, -a, -o
  • Ff facila lahek, -hka, -o
  • Gg granda velik, -a, -o
  • Ĝĝ ĝui uživati
  • Hh horo ura
  • Ĥĥ ĥoro zbor
  • Ii infano otrok
  • Jj juna mlad, -a, -o
  • Ĵĵ ĵurnalo Časopis
  • Kk kafo kava
  • Ll lando dežela; država
  • Mm maro morje
  • Nn nokto noč
  • Oo oro zlato
  • Pp paco mir
  • Rr rapida hiter,-tra, -o
  • Ss salti skakati
  • Ŝŝ ŝipo ladja
  • Tt tago dan
  • Uu urbo mesto
  • Ŭŭ aŭto avto
  • Vv vivo življenje
  • Zz zebro zebra
Velike črke: A, B, C, Ĉ, D, E, F, G, Ĝ, H, Ĥ, I, J, Ĵ, K, L, M, N, O, P, R, S, Ŝ, T, U, Ŭ, V, Z
Male črke: a, b, c, ĉ, d, e, f, g, ĝ, h, ĥ, i, j, ĵ, k, l, m, n, o, p, r, s, ŝ, t, u, ŭ, v, z
Imena črk: a, bo, co, ĉo, do, e, fo, go, ĝo, ho, ĥo, i, jo, ĵo, ko, lo, mo, no, o, po, ro, so, ŝo, to, u, ŭo, vo, zo

Velike in male črke

Vsaka črka obstaja v dveh oblika: velika črka (začetnica) in mala črka. Male črke so običajna oblika črk. Velike črke uporabljamo kot prvo črko povedi in kot prvo črko lastnega imena.

Ločevalna znamenja

Šest črk je svojstvenih za esperanto: Ĉ, Ĝ, Ĥ, Ĵ, Ŝ in Ŭ. Imajo ločevalna znamenja. Ločevalno znamenje ^ se imenuje cirkumfleks ali klobuček. Ločevalno znamenje nad U se imenuje kljukica.

Kadar ni mogoče uporabljati ustreznih grafičnih znamenj, lahko uporabimo drugo možnost pisave. Uradna druga možnost je pisava H, ki se nahaja v Fundamento de Esperanto. Pri pisavi H uporabljamo namesto cirkumfleksov H za črko, kljukico nad Ŭ pa opustimo: ch, gh, hh, jh, sh, u. Pri računalniškem pisanju besedil, pri elektronski pošti in podobnem pa mnogi uporabljajo namesto cirkumfleksa in kljukice X za črko, X, cx, gx, hx, jx, sx, ux.

Izgovor

Črke A, E, I, O in U so samoglasniki. Vse druge so soglasniki. Vsaka črka mora biti izgovorjena. Neme črke ne obstajajo.

Samoglasniki

Samoglasnik Opis Simbol IPA
I ozek prednji [i]
U polglasnik ozek zadnji [u]
E srednje širok prednji [e]
O srednje širok zadnji [o]
A širok [a]

Naglas

V besedah z dvema ali več samoglasniki izgovorimo enega bolj močno kot druge. Ima naglas. Naglas je vedno na predzadnjem samoglasniku (veliki samostalnik tu pokaže naglas): tAblo, nenIam, rapIda, taksIo, familIo, revolvEro, krokodIloj, eskImo, diskUtas, mEtro, metrOo, Apud, anstAtaŭ, trIcent, mAlpli, Ekde, kElkmil itd.

Končnica O je lahko nadomeščena z opuščajem. Opuščaj štejemo kot samoglasnik (neizgovorjen) in naglas se ne spremeni: taksI', familI', revolvEr', metrO'.

Različnost samoglasnikov

Mesto izgovorjave samoglasnika se lahko prosto razlikuje v določenih mejah. Pomembno je le, da se noben samoglasnik preveč ne približa kakemu drugemu od petih samoglasnikov.

Dolžina samoglasnikov je v esperantu popolnoma brez pomena. Lahko jih izgovarjamo dolgo, srednje ali kratko, pač po želji.

Vsak esperantski samoglasnik se izgovarja "negibno", kar pomeni, da med izgovorjavo enega samoglasnika premikamo jezik neslišno od enega položaja v ustih k drugemu. Na primer E naj ne zveni kot "ej", O pa ne kot "ou".

Soglasniki

Soglasnik Opis Simbol IPA
B zapornik ustnični zveneč [b]
P zapornik ustnični nezveneč [p]
D zapornik zobni zveneč [d]
T zapornik zobni nezveneč [t]
G zapornik mehkonebni zveneč [g]
K zapornik mehkonebni nezveneč [k]
V pripornik ustnično-zobni zveneč [v]
F pripornik ustnično-zobni nezveneč [f]
Z pripornik zobni zveneč [z]
S pripornik zobni nezveneč [s]
Ĵ pripornik dlesni zveneč [ʒ]
Ŝ pripornik dlesni nezveneč [ʃ]
Ĥ pripornik mehkonebni nezveneč [x]
H pripornik glotalen (grlen) nezveneč [h]
C zlitnik zobni nezveneč [ts]
Ĝ zlitnik dlesni zveneč [dʒ]
Ĉ zlitnik dlesni nezveneč [tʃ]
M nosnik ustnični zveneč [m]
N nosnik zobni zveneč [n]
L stranski pripornik zobni zveneč [l]
R vibrant zobni zveneč [r]
J polglasnik ozek prednji [j]
Ŭ polglasnik ozek zadnji [w]

Polglasniki

Polglasnika J in Ŭ sta po načinu izgovorjave samoglasnika, a imata v jeziku vlogo kot soglasnika. Zmeraj sta kratka in ne moreta nikoli imeti naglasa. Polglasnik se vedno pojavlja pred ali za pravim samoglasnikom. Ŭ nastopa navadno le v parih "aŭ" in "eŭ".

Različnost soglasnikov

Kadar nezveneč soglasnik stoji tik pred zvenečim soglasnikom, ga mnogi radi izgovorijo zveneče: akvo → "agvo", okdek → "ogdek". In obratno, kadar zveneč soglasnik stoji pred nezvenečim, ga mnogi radi izgovorijo nezveneče: subtaso → "suptaso", absolute → "apsolute". Takšne spremembe niso v načelu nikoli pravilne, a se jih često dopušča v praksi, če ne povzročajo nesporazumov. Včasih bi nekateri morda radi izgovarjali zadnji zveneči soglasnik nezveneče: apud → "aput", sed → "set", hund' → "hunt", naz' → "nas". Takšne spremembe pa niso bile sprejete. Skrbno se jim izogibajmo!

Pripadniki nekaterih jezikov so nagnjeni k izgovorjavi dvojic soglasnikov KV in GV kot "kŭ" oziroma "gŭ": akvo → "akŭo", kvin → "kŭin", gvidi → "gŭidi". V esperantski besedi Ŭ nikoli ne more slediti neposredno soglasniku in zato nesporazumi skoraj ne morejo nastati, a takšna izgovorjava se na splošno smatra kot neprava.

V nekaterih jezikih se izgovarjajo glasovi P, T, K, C, in Ĉ s pridihom (aspiriranjem), kakor z dodatnim šibkim H. V esperantu so ti soglasniki navadno brez pridiha, a za to ne obstaja pravilo. Lahko ji torej izgovorimo s pridihom, vendar bodimo pozorni, da pridih ne bi zvenel kot polni H.

L se naredi z delno zaporo pri zobeh. Če delamo zaporo le tam, zveni L "svetlo". Če hkrati dvignemo zadnji del jezika k mehkemu nebu, zveni L "temno" (podobno kot U). Takšen temni L je čisto dobra različica, a bodimo pozorni, da ne zveni kot Ŭ. To se zgodi, če izgine glavna zapora pri zobeh.

Kadar stoji N pred dlesnim ali mehkonebnim glasom, radi za lažjo izgovorjavo spremenimo N v dlesni glas (majhna razlika) ali mehkonebni glas (velika razlika): tranĉi, manĝi, longa, banko idr. To ni problematično, ker v esperantu ni dlesnih ali mehkonebnih nosnikov, s katerimi bi lahko N zamešali. Podobno radi izgovorimo M ustnično pred drugim ustničnim glasom: amforo, ŝaŭmvino idr. Tudi to ni problematično. Ampak pazimo, da ne izgovorimo N ustnično: infero, enveni idr., ker tedaj zamešamo N in M, kar ni sprejemljivo. Jasno je, da lahko vedno uporabimo osnovno izgovorjavo glasov N in M.

R je navadno zobnik, a dejansko ni pomembno, kje v ustih naredimo zvok. Npr. mehkonebni R je čisto dobra različica. Pomembna zadeva pri R je, da je vibrant, da nastane s tresenjem govornega organa. Torej naj bo tudi mehkonebni R po možnosti vibrant (naj bo "rolan"), kar pomeni, da se jeziček trese napram jeziku. R naj bo enako tresoč, kjer koli v besedi stoji. Npr. v rivero se oba R enako izgovorita. Uporabljamo tudi različne druge zvrsti zvokov za R in to je v praksi dokaj dobro sprejeto. Vendar pazimo, da se zvok za R ne zamenja za kak drug soglasnik ali kateri izmed pet samoglasnikov!

Dolžina soglasnikov je v esperantu popolnoma brez pomena. Lahko jih izgovarjamo dolgo, srednje ali kratko, pač po želji.

Nazaj na začetek