K vsebini

Tu so kratka pojasnila pomembnih slovničnih izrazov, uporabljenih v tej slovnici. Pojasnila so izražena iz vidika esperantske slovnice. V drugih slovnicah (o esperantu ali drugih jezikih) so lahko izrazi uporabljeni na nekoliko drugačne načine. Izrazi v tej slovnici lernu! bolj ali manj sledijo uporabi v Plena Analiza Gramatiko Kalocsaya in Waringhiena.

adjektiv (pridevnik)
Beseda, uporabljena za opis samostalnika ali samostalniške besedice.
adjekt (prislovno določilo)
Stavčni člen, ki pove, na kateri način, na katerem kraju, v katerem času, s katerim sredstvom itd. se zgodi dejanje (ali stanje) povedka. Vsak stavčni člen razen povedka, osebka, predmeta in povedkovega določila, je prislovno določilo.
adverb (prislov)
Beseda, uporabljena za opis nečesa, kar ni samostalnik ali samostalniška besedica (to je glagola, pridevnika, pridevniške besedice, drugega prislova, prislovne besedice ali cele povedi).
afiks (-pona)
Koren, ki je uporabljen predvsem za tvorjenje zloženih besed: pripona ali predpona.
afrikat (zlitnik)
Konsonanto farata per kompleta baro, kiun oni ekrompas, sed nur tiom, ke la aero povas traflui kun frota sono.
aktiv (tvornik)
Običajen način povedi, v kateri je osebek tisti, ki vrši dejanje povedka. Glejte trpnik.
akuzativ (tožilnik)
Funkcijska končnica -N.
apozicija (pristavek)
Stavčni člen, ki (navadno) stoji takoj za drugim stavčnim členom in prikazuje isto zadevo z drugimi besedami.
epiteton (pridevek)
Pridevnik, pridevniška besedica, prislov ali prislovna besedica, ki neposredno opisuje drugo besedo.
finitiv (določnik)
Oblika glagola, ki se lahko uporabi kot povedek.
frikativ (pripornik)
Konsonanto farata per nekompleta baro (malvastigo), tra kiu la aero fluas kun frota sono.
futur (prihodnjik)
Glagolska oblika, ki izraža dejanje ali stanje v prihodnjem času.
imperativ (velelnik)
Glagolski naklon, ki prikazuje zapoved (ena od rab želelnika v esperantu).
indikativ (povednik)
Glagolski naklon, ki prikazuje stvarna in resnična dejanja in stanja.
infinitiv (nedoločnik)
Glagolski naklon, ki nepristransko imenuje dejanje ali stanje, ne da bi prikazal, ali gre za stvarnost, željo ali domišljijo.
interjekcija (medmet)
Besedica za vzklik.
kondicional (pogojnik)
Glagolski naklon, ki prikazuje nestvarna, domišljijska ali fantazijska dejanja in stanja.
konjunkcija (veznik)
Besedica, ki povezuje stavčne člene, ki imajo enako vlogo v povedi.
konzonant (soglasnik)
Lingvosono farata per ia baro de la aerfluo.
lateral (obstranski glas)
Konsonanto farata per baro nur en la mezo de la buŝo. La aero fluas libere flanke de la lango.
modus (glagolski naklon)
Katera od kategorij glagolskih oblik, ki izražajo različne odnose govorca do povedanega. Glagolski nakloni v esperantu so nedoločnik, povednik, želelnik in pogojnik.
nazal (nosnik)
Konsonanto farata per kompleta buŝa baro. La aero iras anstataŭe tra la nazo.
negacija (nikalnica)
Nikalna besedica.
netranzitiven (neprehodni)
(o glagolu) Ki ne more imeti predmeta.
nominativ (imenovalnik)
Samostalnik ali samostalniška besedica, ki nima funkcijskega kazalnika (predloga ali tožilniške končnice).
numerale (števnik)
Besedica, ki izraža število.
objekt (predmet)
Stavčna funkcija, ki prikaže, kaj je naravnost prizadeto zaradi dejanja povedka. V nekaterih primerih govorimo o "neposrednem predmetu" kot nasprotju "posrednega predmeta". "Posredni premet" se v tej slovnici imenuje al-adjekto (dajalniško prislovno določilo). Običajni (neposredni) predmet se imenuje tudi "tožilniški predmet". Posredni predmet se po tradiciji imenuje "dajalniški predmet".
particip (deležnik)
Beseda, ki predstavlja dejanje ali stanje, kakor da je lastnost njegovega osebka ali predmeta.
pasiv (trpnik)
Način z "obrnjeno" stavčno konstrukcijo, v kateri tisto, kar je navadno v tvorniku) predmet, nastopa kot osebek.
plozivo (ploziv)
Konsonanto farata per kompleta baro, kiun oni ekrompas per aerpuŝo.
plural (množina)
Slovnično število: več kot ena zadeva.
predikativ (povedkovnik)
Samostojen stavčni člen, ki opisuje osebek ali predmet s pomočjo glagola.
predikat (povedek)
Glavni glagol povedi. Glagol, ki ima običajno osebek.
prefiks (predpona)
Afiks, katerega damo pred druge korene.
prepozicija (predlog)
Besedica, ki prikazuje stavčno funkcijo sledečega stavčnega člena.
preterit (preteklik)
Glagolska oblika, ki izraža dejanje ali stanje v preteklem času.
prezent (sedanjik)
Glagolska oblika, ki izraža dejanje ali stanje v sedanjem času.
pronomen (zaimek)
Besedica, ki jo uporabimo kot nadomestilo za samostalniški stavčni člen.
singular (ednina)
Slovnično število za eno zadevo.
subjekt (osebek)
Stavčna funkcija, ki (v tvornem načinu povedi) prikazuje tisto, ki vrši dejanje povedka.
subjunkcija (podredni veznik)
Besedica, ki uvaja odvisni stavek tako, da ga poveže z njegovim glavnim stavkom.
substantiv (samostalnik)
Beseda, ki lahko nastopa kot glavna beseda v stavčnem členu, ki je osebek, predmet, zvalnik, prislovno določilo, pridevek, dopolnilo ali povedkovo določilo .
sufiks (pripona)
Afiks, katerega damo za drugimi koreni.
suplement (dopolnilo)
Neposreden opis (neglagolske besede), katere razmerje z opisovano besedo označuje funkcijski kazalnik (predlog ali tožilniška končnica).
tranzitivni (prehodni)
(za glagol) Ki ima lahko predmet.
verbum (glagol)
Beseda, ki izraža dejanje ali stanje in ki ima lahko vlogo povedka v stavku. Kot glagol upoštevamo tudi nedoločnik, čeprav takšen glagol običajno ne more nastopati kot povedek.
vibrant (vibrant)
Konsonanto farata per pluraj sinsekvaj rapidaj baroj kaj rompoj.
vokal (samoglasnik)
Lingvosono, kiu estas farata sen baro de la aerfluo, kaj kiu povas porti akcenton.
vokativ (zvalnik)
Stavčna funkcija, ki pokaže tistega, v katerega je poved usmerjena.
volitiv (želelnik)
Glagolski naklon, ki kaže, da dejanje ali stanje ni dejansko, ampak le želeno.
vorteto (besedica)
Beseda, ki ne rabi končnice, a lahko nastopa v stavku takšna, kakršna je.
Nazaj na začetek