K vsebini
  2. 12.2 Tožilnik

Funkcijska končnica N se imenuje tožilniška končnica ali preprosto tožilnik. Lahko se doda kot končnica k raznovrstnim besedam:

  • samostalniki: domo → domon, hundo → hundon, virino → virinon, seĝoj → seĝojn, ekskursoj → ekskursojn
  • pridevniki: ruĝa → ruĝan, granda → grandan, virina → virinan, verdaj → verdajn, knabaj → knabajn
  • osebni zaimki: mi → min, ĝi → ĝin, ili → ilin, oni → onin, si → sin
  • tabelne besede z U, O in A: kiu → kiun, iu → iun, ĉiuj → ĉiujn, kio → kion, ĉio → ĉion, ia → ian, nenia → nenian, tiaj → tiajn
  • krajevni prislovi in krajevne tabelne besede z E: hejme → hejmen, tie → tien, ie → ien

Končnica N stoji vedno za morebitno končnico J: domojn, hundojn, virinojn, ruĝajn, grandajn, virinajn, kiujn, kiajn.

Če ima samostalnik končnico N, tedaj imajo končnico N tudi vsi pridevniki in tabelne besede z U in A, ki so pridevki tistega samostalnika:

  • grandan domon
  • domon ruĝan
  • tiun domon
  • tiajn domojn
  • tiun domon grandan
  • tian malgrandan domon antikvan
  • la malgrandajn domojn
  • domojn sen ĉiu ajn dubo tre antikvajn

Povedkovo določilo za predmet pa ne sme imeti končnice N: Mi refarbis la flavajn seĝojn blankaj.

Končnica N lahko prikazuje:

Predmet

Predmet je tisto, kar je neposredno prizadeto od dejanja. Neposredni predmet je označen s končnico N. To omogoča uporabljati različna zaporedja besed.

Vsak od naslednjih stavkov kaže v osnovi isti pomen: kato mordas hundon; kato hundon mordas; mordas kato hundon; mordas hundon kato; hundon kato mordas; hundon mordas kato (vsakokrat je mačka tista, ki ugrizne, medtem ko je pes žrtev ugriza). Zaradi končnice N je vsaka od enakopomenskih inačic jasno razumljiva. Zaporedje besed je odvisno le od sloga in okusa.

Mi amas vin; mi vin amas; vin mi amas; vin amas mi; amas mi vin; amas vin mi. Vsaka od šestih inačic ima isti osnovni pomen: Dejanje amas izvaja "mi" in ljubezen gre k "vi".

Stavek s predmetom lahko preoblikujemo v trpniški stavek. Tedaj predmet postane osebek.

Esti in podobni glagoli niso dejanja, ki so usmerjena v nekaj. Stavčni člen, ki se nanaša na esti, ni predmet, ampak povedkovo določilo, ki nikoli nima končnice N: Tio estas tri seĝoj. Mi estas kuracisto. Ŝi fariĝis doktoro. Mia patro nomiĝas Karlo.

Osebek glagola lahko stoji tudi za povedkom. Pri nekaterih glagolih se takšno zaporedje besed zelo pogosto uporablja. Ne uporabljajte končnice N pri takšnih osebkih:

  • Hieraŭ okazis grava afero. - Včeraj se je zgodila pomembna zadeva.

    Osebek dejanja okazis je grava afero. Ne recite: Hieraŭ okazis gravan aferon. Če slišimo takšen stavek, se moramo vprašati, "kio okazis la gravan aferon". A "okazi" ni dejanje, ki gre od dejavnika k nečemu, ki je prizadeto od tega dejanja. Glagol "okazi" ima le eno (glavno) vlogo: tisto, kar se je zgodilo. In ta vloga nastopa kot osebek in tako ne sme imeti končnice N.

  • Restis nur unu persono. - Ostala je samo ena oseba.

    Ta oseba je tisti, ki izvrši dejanje "resti". Ne recite: Restis nur unu personon.

  • Aperis nova eldono de la libro. - Izšla je nova izdaja knjige.

    Ne recite: Aperis novan eldonon de la libro.

  • Mankas al ni mono. - Manjka mi denar.

    Ne recite: Mankas al ni monon.

Mera

Prislovna določila mere in dopolnila mere imajo često končnico N.

Mera za čas

Končnica N pri časovnih izrazih lahko prikazuje mero za dolžino časa, trajanje ali pogostost. Takšni izrazi odgovarjajo na vprašanja: kiel longe?, (dum) kiom da tempo?, kiel ofte? ipd.

Najčešče je stavčni člen s končnico N, ki je mera za čas, prislovno določilo glagola:

  • Mi veturis du tagojn kaj unu nokton. = ...dum du tagoj kaj unu nokto. - Vozil sem se dva dneva in eno noč. = ... med dvema dnevoma in eno nočjo.
  • Li estas morte malsana, li ne vivos pli, ol unu tagon. - On je smrtno bolan. Ne bo živel več kot en dan.
  • La festo daŭris ok tagojn. - Praznovanje je trajalo osem dni.
  • Ŝi aĝis tridek jarojn. - Stara je bila trideset let.
  • La horloĝo malfruas kvin minutojn. - Ura zamuja pet minut.

Stavčni člen s končnico N, ki je mera za čas, je lahko tudi dopolnilo pridevnika ali prislova:

  • Li estis dudek du jarojn aĝa. = ...je dudek du jaroj aĝa. - On je bil star dvajset let. = ... pri dvajsetih letih.
  • La parolado estis du horojn longa. - Govor je bil dve uri dolg.
  • Tiu ĉi vojo estas milojn da kilometroj longa. - Ta pot je tisoče kilometrov dolga.

  • Unu momenton poste ŝi malaperis malantaŭ ili. - Trenutek zatem je izginila za njimi.

    Unu momenton kaže količino časa, ki je minil za tem.

  • Ŝi estas du jarojn kaj tri monatojn pli aĝa ol mi. - Ona je bila dve leti in tri mesece starejša od mene.

Stavčni člen s končnico N, ki je mera za čas, lahko tudi sodeluje s časovnim prislovnim določilom post ali antaŭ, da skupaj pokažeta čas: Du tagojn post tio ŝi forveturis Norvegujon. Pasis du tagoj post "tio".

Različne mere

Druge mere delujejo čisto enako kot časovne mere. Lahko je mera v prostoru za dolžino, višino, širino, oddaljenost, globino, težo, strošek itd. Odgovarjajo na vprašanja kiom?, kiel multe?, kiel malproksime?, kiel longe?, kiel alte?, kiel profunde?, kiel peze? ipd.:

  • Ĝi kostas dek mil vonojn. - Stane deset tisoč vonov.

    (Von je korejska denarna enota.)

  • Vi devas kuri pli ol dek kilometrojn. - Morate teči več kot deset kilometrov.
  • La vojo larĝis dudek metrojn aŭ iom pli. - Pot je bila široka dvajset metrov ali nekoliko več.
  • La monto Everesto estas ok mil okcent kvardek ok metrojn alta. - Gora Everest je visoka osem tisoč osemsto oseminštirideset metrov.
  • Ili staris nur kelkajn metrojn for de mi. - Stali so le nekaj metrov od mene.
  • La domo estis ducent metrojn distanca. - Hiša je bila oddaljena dvesto metrov.

Mera brez funkcijskega kazalnika

Mera se lahko pojavi v stavčni funkciji, ki nima funkcijskega kazalnika: Dek jaroj estas tre longa tempo. Dek jaroj je tu osebek. Pasis du tagoj. Du tagoj ima vlogo osebka.

Čas

Stavčni člen s končnico N je lahko prislovno določilo, ki kaže čas. Takšno prislovno določilo z N odgovarja na vprašanja: kiam?, kiudate?, kiutage?, kiujare?, kiufoje? ipd. Lahko rečemo, da je takšna končnica N nadomestilo za časovni predlog, navadno en:

  • Unu tagon estis forta pluvo. = En unu tago... - Nekega dne je močno deževalo. = V nekem dnevu ...
  • Ĉiun monaton li flugas al Pekino. - Vsak mesec leti v Peking.
  • Georgo Vaŝington estis naskita la dudek duan de Februaro de la jaro mil sepcent tridek dua. = ...en la dudek dua tago de Februaro... - George Washington je bil rojen dvaindvajsetega februarja leta tisoč sedemsto dvaintridesetega. = ... v dvaindvajsetem dnevu februarja ...

Pri dnevih tedna prikazuje tožilniški samostalnik natančen znan dan: dimanĉon = "v določeni znani nedelji", tudi če ne uporabimo la. Prislovna oblika takšnega imena dneva navadno prikazuje, da gre za takšne dneve na splošno: dimanĉe = "en dimanĉoj, en ĉiu dimanĉo": Mi alvenos en Lyon lundon la 30-an de Aŭgusto.

Pri izrazih za uro uporabimo je, zlasti če je beseda horo izpuščena, da ne zamešamo ure z datumom:

  • Tio okazis la dekan. = To se je zgodilo v desetem dnevu meseca.
  • Tio okazis je la deka. = To se je zgodilo ob deseti uri dneva.

Čas brez kazalnika funkcije

Čas se lahko pojavi tudi v stavčni funkciji, ki nima funkcijskega kazalnika: Hodiaŭ estas sabato, kaj morgaŭ estos dimanĉo. Sabato in dimanĉo imata vlogo osebka.

Smer

Prislovna določila in dopolnila z N lahko kažejo smer. Tedaj odgovarjajo na vprašanja al kiu loko?, en kiu direkto? ipd.

Končnica N sama

  • Morgaŭ mi veturos Kinŝason. = ...al Kinŝaso. - Jutri bom potoval v Kinšaso. = ... h Kinšasi.
  • La vagonaro veturas de Tabrizo Teheranon. - Vlak vozi od Tabriza v Teheran.

Smerno končnico N samo uporabljamo samo takrat, kadar gre za gibanje v notranjost nečesa. Ne rečemo iri muron, iri kuraciston, ampak iri al muro, al kuracisto. Dejansko uporabljamo smerno končnico N samo skoraj izključno pri imenih krajev (zlasti pri imenih mest).

N s predlogi en, sur in sub

Smerna končnica N nastopa najčešče z en, sur in sub, tremi najbolj pomembnimi krajevnimi predlogi. Kadar en, sur in sub prikazujejo preprost položaj, jih uporabimo brez končnice N. Če pa hočejo prikazati, da se nekaj giblje k tistemu kraju, jih moramo dopolniti s funkcijskim kazalnikom, ki pokaže smer. Teoretično bi lahko uporabili predlog al (al en, al sur, al sub), a v praksi uporabljamo vedno končnico N:

  • sur la tablo - na mizi = v položaju na mizi → sur la tablon - na mizo = na položaj na mizi, k "na mizi"
  • sub la granda lito - pod veliko posteljo = na kraju pod veliko posteljo → sub la grandan liton - pod veliko posteljo = na kraj pod veliko posteljo, k "pod veliko posteljo"

  • La hundo kuras en nia domo. - Pes teče v naši hiši.

    Pes je v hiši in tam teče.

  • La hundo kuras en nian domon. - Pes teče v našo hišo.

    Pes je izven hiše, a zdaj teče v notranjost hiše.

  • Mi metis ĝin sur vian tablon. - Postavil sem ga na tvojo mizo.

    Bilo je na drugem kraju in sem ga premaknil k površini mize.

Pri drugih krajevnih predlogih razen en, sur in sub često ne uporabimo smerne končnice N, ampak pustimo kontekstu pokazati, da gre za smer. Vendar pa lahko uporabimo smerno končnico N pri drugih krajevnih predlogih, če to pripomore k jasnosti:

  • La hirundo flugis trans la riveron, ĉar trans la rivero sin trovis aliaj hirundoj. - Lastovka je zletela čez reko, ker so se preko reke nahajale druge lastovke.

  • La sago iris tra lian koron. ≈ La sago plene penetris lian koron. - Puščica je šla skozi njegovo srce. ≈ Puščica je čisto prebodla njegovo srce.

    Če uporabimo smerno končnico N za predlogom tra, poudarimo, da je gibanje v celoti prešlo kraj in nadaljevalo pot.

  • La vojo kondukis preter preĝejon. - Pot je vodilo mimo cerkve.

    Če uporabimo smerno končnico N za predlogom preter, poudarimo, da je gibanje šlo mimo kraja in se nadaljevalo stran od zadeve.

  • Siajn brakojn ŝi metis ĉirkaŭ mian kolon. - Svoje roke je položila okoli mojega vratu.

    V nekaterih primerih uporabljamo ĉirkaŭ + končnico N, da tudi pokažemo gibanje h kraju, katerega se doseže z gibanjem okoli nečesa drugega: Li kuris ĉirkaŭ la angulon de la domo.

  • Li kuris kontraŭ la muron kaj vundis sin. - Zaletel se je ob zid in se ranil.

    Da pokažemo, da gibanje proti nečemu doseže svoj cilj in se ga dotakne, lahko uporabimo kontraŭ + končnico N.

  • Gardu vin, ke vi ne venu plu antaŭ mian vizaĝon. = ...al loko antaŭ mia vizaĝo. ...al antaŭ mia vizaĝo. - Glej, da ne prideš več pred moj obraz! = ... na kraj pred mojim obrazom.
  • Mi estis en la urbo kaj iris poste ekster ĝin. = ...al ekster ĝi. - Bil sem v mestu in sem potem šel ven iz njega. = ... na kraj izven njega.

  • Li iris inter la patron kaj la patrinon. - Stopil je med očeta in mater.

    Cilj njegovega gibanja je bilo mesto med očetom in materjo.

  • Morgaŭ mi venos ĉe vin. - Jutri bom prišel k tebi.

    Po tradiciji rečemo raje: Morgaŭ mi venos al vi.

V nekaterih primerih običajno ne uporabljamo smerne končnice N, ker je pravi cilj samoumeven izpuščen izraz. Tisti izraz bi imel končnico N, če bi ga postavili v stavek:

  • Jakob enfosis ilin sub la kverko. - Jakob jih je zakopal pod hrastom.

    Pravi cilj so tla: Jakob enfosis ilin en la grundon sub la kverko.

  • Oni metis antaŭ mi manĝilaron. = Oni metis sur la tablon antaŭ mi manĝilaron. - Pred mene so postavili jedilni pribor. = Na mizo pred menoj so postavili jedilni pribor.

Vendar ne bi bila napaka reči sub la kverkon in antaŭ min, ker lahko tudi ta dva izraza smatramo kot cilja v tistih stavkih.

Krajevni predlogi se pogosto uporabljajo v figurativnem smislu. Nekaj abstraktnega, nekrajevnega se izrazi kot kraj. Tudi tedaj lahko uporabimo smerno končnico N za izražanje figurativne smeri, npr.: Mi ŝanĝos ilian malĝojon en ĝojon.

Nekaj predlogov samo po sebi kaže smer: al, ĝis, el in de. Ti predlogi nikoli ne prikazujejo položaja. Za njimi ne uporabimo končnice N: al la urbo, ĝis la fino, el la lernejo, de la komenco.

N za krajevnimi prislovi

Končnico N lahko postavimo tudi za krajevnimi prislovi s končnico E in za krajevnimi tabelnimi besedami, da pokažemo smer h kakšnemu kraju:

  • hejme = doma, v domu → hejmen = domov, k domu
  • urbe = v mestu → urben = v mesto
  • ekstere = zunaj, izven česa → eksteren = ven iz česa, v zunanjost česa
  • tie = tam, na tistem kraju → tien = tja, k tistemu kraju, na tisti kraj, v tisto smer
  • kie = kje, na katerem kraju → kien = kam, na kateri kraj, v katero smer
  • ĉie = povsod, na vsakem kraju → ĉien = na vsak kraj, v vsako smer
  • ie = nekje, na nekem kraju → ien = nekam, na neki kraj, v neko smer
  • nenie = nikjer, na nobenem kraju → nenien = nikamor, na nobeni kraj, v nobeno smer

N za druge pomene

Prislovna določila in dopolnila s končnico N najčešče prikazujejo mero, čas ali smer, a v nekaterih primerih takšen stavčni člen s končnico N prikazuje drugo funkcijo, za katero navadno uporabljamo predlog:

  • Mi ridas je lia naiveco. = Mi ridas pro lia naiveco. = Mi ridas lian naivecon. - Smejim se ob njegovi naivnosti. = Smejim se zaradi njegove naivnosti. = Smejim se njegovi naivnosti.
  • Neniam ŝi miros pri/pro sia propra malaltiĝo. → Neniam ŝi miros sian propran malaltiĝon. - Nikoli se ne bo čudila zaradi svojega lastnega padca. → Nikoli se ne bo čudila svojemu lastnemu padcu.

Teoretično lahko vedno nadomestimo predlog s končnico N, če smisel ne postane nejasen. Posebno pogosto uporabljano končnico N namesto je. Pravilo o jasnosti pa skoraj vedno onemogoča uporabo N namesto predlogov de in el, ki označujeta oddaljevanje, ker je N sam po sebi funkcijski kazalnik smeri približevanja. Včasih vseeno srečamo stavke kot: Ili eliris la buson. Tedaj je končnica N predmetna: avtobus je predmet dejanja "eliri". Mnogo bolj jasno je in zato priporočljivo reči: Ili eliris el la buso.

Tožilnik in lastna imena

Pri lastnih imenih, ki so popolnoma esperantsko oblikovana, uporabljamo tožilnik čisto po spodaj prikazanih pravilih:

  • Mi vidis Karlon. - Vidim Karla.
  • Elizabeton mi renkontis hieraŭ en la urbo. - Elizabeto sem srečal včeraj v mestu.
  • Tokion ni tre ŝatas. - Tokio imamo zelo radi.

Ne-esperantska lastna imena lahko nastopajo brez končnice O. Pri teh imenih tudi lahko izpustimo končnico N, tudi če stavčna funkcija v načelu zahteva takšno končnico:

  • Ni renkontis Zminska. - Srečali smo Zminsko.

    Poljsko ime nastopa kot predmet, a brez končnice N.

  • Ŝi ludis la Prière d'une vierge. - Igrala je Prière d'une vierge.

    Francosko ime skladbe nastopa kot predmet, a nima končnice N.

  • Li admiras Zamenhof. - On občuduje Zamenhofa.

    Ime Zamenhof nastopa kot predmet brez končnice N.

Če ime lahko sprejme končnico N (če se konča s samostalnikom), tedaj pa razumljivo lahko dodamo takšno končnico. Lahko tudi pristavimo končnico O tujemu imenu. Če uporabimo končnico O, moramo uporabiti tudi končnico N, če to zahteva stavčna funkcija. Pred ime lahko tudi postavimo naziv ali podoben izraz, ki lahko sprejme končnico N:

  • Ĉu vi konas Anna? - Ali poznaš Anno?

    Ime Anna nastopa kot predmet brez končnice N.

  • Ĉu vi konas Annan? - Ali poznaš Anno?

    Ime Anna nastopa kot predmet s končnico N.

  • Ĉu vi konas mian amikinon Anna? - Ali poznaš mojo prijateljico Anno?

    Anna je imenovanje od mian amikinon in tu nikakor ne sme imeti končnice N.

  • Li renkontis Vigdís Finnbogadóttir. - Srečal je Vigdís Finnbogadóttir.

    Islandsko ime Vigdís Finnbogadóttir nastopa kot predmet brez esperantskih končnic.

  • Li renkontis Vigdíson Finnbogadóttir. - Srečal je Vigdís Finnbogadóttirjevo.

    Osebno ime ima končnici O in N. Često preoblikujemo po esperantsko le osebno ime osebe ali dodamo končnico O k neesperantski obliki osebnega imena, a pustimo morebitni priimek v izvirni obliki brez esperantske končnice. Tedaj uporabljamo končnico N le pri osebnem imenu. Vendar to ni pravilo, le običaj. (Lahko tudi napišemo Vigdís-on z vezajem.)

  • Li renkontis prezidanton Vigdís Finnbogadóttir. - Srečal je predsednico Vigdís Finnbogadóttir.
Nazaj na začetek