Predlog da povezuje količinski izraz s samostalniškim stavčnim členom, ki prikazuje nekaj "snovnega" (nekaj neomejenega in nedoločenega):

Količinski izraz kaže, koliko je česa. Je samostalniški stavčni člen, količinski prislov ali količinska prislovna besedica.

"Snovni" izraz kaže, iz česa se sestoji ta količina:

Števniki — unu, du, tri, kvar, kvin, ses, sep, ok, naŭ, dek, cent, mil — ne potrebujejo da. Uporabljamo jih kot pridevek samostalnika:

Samostalniški števniki kot miliono, miliardo, deko in cento pa potrebujejo da:

Navadno stoji izraz na da takoj za svojim količinskim izrazom, a včasih stoji izraz na da sam. Tedaj se navadno nahaja količinski izraz na drugem mestu v stavku (neobičajen vrstni red). V nekaterih primerih pa je količinski izraz kot samoumeven izpuščen:

Ne uporabljajte končnice N za da

Za predlogom da nikoli ne uporabljamo končnice N. Izraz na da, ki označi snov, ni sam nikoli predmet stavka. Količinski izraz pred da pa je lahko predmet: Li portas multon da valizoj.

Vendar je količinski izraz pogosto količinski prislov ali količinska prislovna besedica, ki ne more dobiti predmetne končnice N, celo kadar nastopa kot predmet:

Kdaj ne uporabljamo da?

Če sploh ne gre za količino, mero ali število, ampak npr. za vrsto, ne uporabimo da, ampak navadno de:

Nikoli ne uporabite da v zvezi s pridevnikom, celo če ta izraža količino, mero ali število:

Stavčni člen z določilom — la, tiu, ĉiu, svojilnim zaimkom ... — je opredeljen, torej omejen in poosebljen (ne splošno snoven). Posledično ne uporabite da pred takšnim stavčnim členom, ampak namesto tega de ali el:

Osebni zaimek običajno prikazuje enega ali več določenih posameznikov. Zato ne uporabljajte da pred osebnim zaimkom, ampak namesto tega de ali el:

Če sta količina ali število že prikazana s števnikom ali pridevnikom, ne uporabimo da, ampak de ali el:

Če edninski samostalnik že sam po sebi izraža jasno omejeno količino, ne uporabljamo da:

Nekatere besede v nekaterih primerih izražajo količino, v drugih pa kaj drugega. Hoteni smisel odloča, ali naj uporabimo da ali nek drug predlog:

Uporaba predloga da je odvisna od tega, kaj hoče govorec povedati. Da si pomagamo, si lahko predstavljamo vprašanje, na katerega bi stavek lahko odgovoril:

Često je treba biti pozoren, ali je bolj pomembna zadnja beseda (→ da) ali prednja beseda (→ de). Grupo da soldatoj so predvsem vojaki (v količini ene skupine). Grupo de soldatoj je predvsem skupina (ki se sestoji iz vojakov). Bukedo da rozoj so vrtnice (v količini enega šopka). Bukedo de rozoj (ali bukedo el rozoj) je šopek (ki se sestoji iz vrtnic).

Uporaba predloga da se je nekoliko razvila in spremenila v zgodovini esperanta. Zato lahko v starejših besedilih najdemo da tam, kjer bi moral stati po teh predhodnih pojasnilih de ali el.

"Da-izem"

V govorjenem esperantu se je razširil napačen način uporabe da, ki ga lahko imenujemo "da-izem". Pri tej uporabi da nima naslednjega izraza, katerega funkcijo bi lahko prikazal. Da ni več predlog. Tedaj da samo prikazuje, da je predhodni izraz količinske narave:

V zvezi s tem grešijo med drugimi tudi mnogi učbeniki, ki razlagajo da, kakor da bi ta pripadal zlasti k besedi pred njim. Ampak da pripada predvsem k tistemu, kar stoji za njim.

Nekateri trdijo, da gre za običajno izpustitev zaradi samoumevnosti:

V taki izpustitvi pa običajno izpustimo tudi predlog: Li estas instruisto de lingvoj. → Li estas instruisto. Ne: Li estas instruisto de. Zato izpustimo, če hočemo izpustiti besedo za da, tudi da.

Preprosto recimo: Mi havas multe. Kiom vi volas? Ili kunportis tiom, ke ĉiu povis ricevi iom. Besede kot multe, tiom in iom so količinske same po sebi. Nikoli ne rabijo da, da bi lahko izrazile količinski pomen. Samo tedaj, če želimo pokazati, iz česa se sestoji količina, uporabimo da, vendar tedaj nujno s sledečim samostalniškim stavčnim členom.