Besedni elementi O, A, E, I, AS, IS, OS, US in U so končnice, ki določajo razrede besed. Pomembne so za tvorjenje besed. Obstajata še končnici J in N. Ti dve nista pomembni pri tvorjenju besed.

Besedice so že same po sebi besede: por, mi, jam, eĉ, tiam, anstataŭ, je, jes idr.

Najbolj množični besedni elementi so koreni. Vsak koren ima že sam po sebi pomen, a koren ne more samostojno nastopati kot beseda. Potrebuje končnico, ki ga opredeli kot besedo nekega razreda.

• Nekateri koreni prikazujejo ljudi, osebe, npr.: AMIK, TAJLOR, INFAN, PATR, SINJOR, VIR ...
• Drugi koreni prikazujejo živali, npr.: ĈEVAL, AZEN, HUND, BOV, FIŜ, KOK, PORK ...
• Spet drugi so rastline, npr.: ARB, FLOR, ROZ, HERB, ABI, TRITIK ...
• Nekateri koreni so orodja, naprave, npr.: KRAJON, BROS, FORK, MAŜIN, PINGL, TELEFON ...
• Mnogi koreni so imena dejanj, npr.: DIR, FAR, LABOR, MOV, VEN, FRAP, LUD ...
• Drugi koreni so imena lastnosti ali kakovosti, npr.: BEL, BON, GRAV, RUĜ, VARM, ĜUST, PRET ...

Obstaja mnogo različnih skupin in vrst poleg zgoraj navedenih. Nekatere korene je težko uvrstiti, nekateri imajo več pomenov, nekateri imajo zelo svojstven pomen, vendar imajo vsi nekakšen pomen.

Za pravilno uporabo korena z različnimi končnicami moramo poznati svojstven pomen korena. Pomembnost korenovega pomena dobro prikazuje klasičen primer korenov KOMB in BROS.

Glagola kombi in brosi imata zelo podobna pomena. Oba prikazujeta dejanje in obe dejanji sta celo zelo podobni. A če ju spremenimo v samostalnika, sta hitro popolnoma različna.

Pojasnilo za to korenito spremembo je dejstvo, da imajo že koreni pomene. KOMB je ime za določeno dejanje, medtem ko je BROS ime za določeno orodje. S končnico O postaneta besedi za dejanje oziroma orodje — zelo različni zadevi. A z glagolsko končnico oba korena dobita pomen dejanja. KOMB se tedaj komaj kaj spremeni, ker že sam po sebi pomeni dejanje. BROS pa se spremeni in prikazuje tisto dejanje, katerega običajno opravljamo s krtačo.

Če želimo samostalnik za tisto dejanje, katerega opravljamo s krtačo, moramo narediti zloženko: bros-ad-o. Enako, če želimo besedo za tisto orodje, s katerim češemo, moramo tudi narediti zloženko: komb-il-o.

Obstajajo zelo mnogi takšni pari korenov, kjer sta pomena glagolskih oblik zelo podobna, medtem ko imata obliki s končnico O zelo različen pomen. Tu je nekaj zgledov: bati — marteli, haki — pioĉi, servi — sklavi, kudri — tajlori, regi — reĝi, kaperi — pirati, viziti — gasti. Enako lahko najdemo pare, kjer so si podobni pomeni oblik s končnico A, a različni pomeni oblik s končnico O, npr.: eleganta — danda, nobla — nobela, lerta — majstra, kuraĝa — heroa, proksima — najbara, dolĉa — miela. Sami preverite pomen ustreznih oblik s končnico O v slovarju!

Lahko rečemo, da obstajajo različne temeljne besede, od katerih izhajamo pri tvorjenju besed. Pri BROS/ izhajamo iz temeljne besede broso, ki je ime orodja, in oblikujemo iz nje glagol brosi (z nadomestitvijo končnice O z I). Pri KOMB/ pa je temeljna beseda kombi (ki je razumljivo ime dejanja). Iz kombi lahko naredimo glagolnik kombo (z nadomestitvijo končnice I z O) in besedo za zadevno orodje, kombilo (z dodajanjem pripone IL in končnice O).

Koreni dejanj so često imenovani glagolski ali glagolskega tipa, ker pri njih naravno vidimo glagol kot temeljno obliko. Zato nastopajo koreni dejanj v slovarjih navadno v glagolski obliki.

Koreni lastnosti so često imenovani pridevniški ali pridevniškega tipa, ker pri njih vidimo obliko s končnico A kot temeljno. Zato so koreni lastnosti v slovarjih predstavljeni navadno kot pridevniki. Tudi koreni, ki se najčešče pojavljajo s končnico E, so po tradiciji imenovani kot pridevniškega tipa.

Koreni niti lastnosti niti dejanja so pogosto imenovani samostalniški ali samostalniškega tipa. V slovarjih so navadno predstavljeni kot samostalniki.

Končnica O

Končnica O ničesar ne doda k svojstvenemu pomenu korena. Samostalnik je preprosto ime dotične zadeve:

Končnica A

Končnica A kaže, da z dotično zadevo nekaj opisujemo. A = "povezan z dotično zadevo, takšen kot dotična zadeva" ipd.:

Kadar ima koren pridevnika pomen lastnosti, prikazuje pridevnik navadno lastnost. Takšni pridevniki se glede na kontekst malo razlikujejo:

Kadar koren pridevnika nima pomena lastnosti, lahko pridevnik prikazuje raznovrstne opise. Na splošno se pomen takšnega pridevnika glede na kontekst močno razlikuje:

Kadar ima koren pridevnika pomen dejanja, lahko ima pridevnik najbolj različne pomene. Lahko pomeni "v zvezi z zadevnim dejanjem" ipd. Takšen pridevnik je tudi lahko podoben sedanjemu ali preteklemu deležnika (-ANT-, -INT-) s končnico A:

Nekaj takšnih pridevnikov pa ima poseben pomen:

Nekateri takšni pridevniki so podobni trpnemu deležniku: komplika ≈ komplikita. Pri preprostih pridevniških oblikah dejanje korena ali ni zelo zanimivo ali se sploh ni zgodilo, le lastnost je pomembna. Včasih obstaja lastnost čisto sama po sebi. Ustrezne deležniške oblike vedno kažejo, da se je takšno dejanje zgodilo ali se dogaja.

Mnogi menijo, da so nekateri izmed teh pridevnikov, zlasti korekta, vredni izogibanja v pomenu lastnosti. Nekateri celo mislijo, da je takšna uporaba napaka. Po njihovem naj pomeni komplika le "komplikanta" ali "rilata al kompliko" in naj korekta po njihovo pomeni samo "korektanta" ali "rilata al korekto". Vendar nekateri od teh pridevnikov niso nikoli kritizirani, čeprav so si zelo podobni. Takšno tvorjenje besed je vendar domače v esperantu začetnega razdobja in primeri se najdejo pri zelo mnogih piscih od Zamenhofa do danes. V nekaterih primerih večpomenskost takšnega pridevnika pač lahko povzroči zmotno razumevanje in moramo tedaj razumljivo stavek izraziti z drugimi besedami, a to velja za vse besede z več pomeni. Takšni pridevniki imajo korene dejanja, a zaradi pomena lastnosti pridevniške oblike bi lahko mislili, da so koreni lastnosti. Tedaj tvegamo zmotno dodati pripono IG k preprostim glagolskim oblikam, tako da uporabimo kaŝigi namesto kaŝi, komplikigi namesto kompliki, korektigi namesto korekti itd. Takšne oblike z IG pa imajo druge, zelo posebne pomene: kaŝigi = "igi iun kaŝi ion", vekigi = "igi iun veki iun", komplikigi = "igi iun kompliki ion" itd. Nikar naj tudi ne mislimo, da imajo preproste glagolske oblike pomen "biti takšen". Korekti ne pomeni "esti senerara", ampak "igi senerara". Kompliki ne pomeni "esti ĝene malsimpla", ampak "igi ĝene malsimpla".

Končnica E

Uporaba končnice E pri tvorjenju besed je zelo podobna uporabi končnice A. E = "v zvezi z zadevo, tako kakor zadeva" ipd.

Glagolske končnice

I = "narediti določeno dejanje (ali biti v določenem stanju), ki je v bližnji zvezi s pomenom korena". (Končnica I tu predstavlja vse glagolske končnice: I, AS, IS, OS, US kaj U.)

Koren dejanja z glagolsko končnico ima vedno svoj lasten pomen:

Glagol, ki ni narejen iz korena dejanja, prikazuje dejanje, ki je nekako blizu pomenu korena. Često je čisto jasno, katero je tisto dejanje, toda včasih lahko omahujemo. Pri mnogih korenih, ki niso koreni dejanja, je tradicija že ustalila, kateri pomen dejanja bodo dobili z glagolsko končnico, a nekateri koreni niso nikoli v rabi v glagolski obliki in še ni odločeno, kateri pomen dejanja naj bi imeli.

Če koren že sam po sebi prikazuje lastnost ali stanje, pomeni glagolska oblika navadno "biti takšen" ali "delovati s takšno lastnostjo":

Navadno takšen glagol ne pomeni "postati takšen" ali "narediti nekaj takšno". Pri korenih lastnosti in stanja uporabimo priponi IĜ in IG za tvorjenje takšnih pomenov.

Če koren prikazuje orodje, napravo ali podobno, glagol navadno pomeni "uporabiti takšno orodje na njegov običajen način":

Če koren prikazuje snov, pomeni glagol navadno "oskrbeti s takšno snovjo":

Pri takšnih glagolih včasih uporabljamo pripono UM, pogosto po nepotrebnem.

Če koren prikazuje osebo, človeka, pomeni navadno koren "delovati kakor takšna oseba", "nastopiti kot takšna oseba":

Živalski koreni in različni koreni pojavov pomenijo v glagolski obliki "delovati kakor takšna žival ali pojav":

Mnogi različni koreni dobijo glagolski pomen, ki se ga ne da pojasniti z drugim pravilom kakor čisto splošnim, da dobijo glagolski pomen, ki se nekako bližnje navezuje na pomen korena:

Določilni predelementi

Pogosto združujemo korene (in besedice), da ustvarimo zložene besede. Najpogostejša vrsta besednih zloženk se tu imenuje sestava. Takšna beseda se sestoji iz dveh delov: glavni element, ki daje splošni pomen besede, in določilni predelement, ki precizira splošni pomen.

Iz glavnega elementa ŜIP lahko naredimo npr. te sestave (vedno z "nevtralno" končnico O):

Osnovni pomen teh sestav je vedno "ladja". Z različnimi predelementi razlikujemo različne vrste ladij. Predelementi so zelo različni. VAPOR prikazuje način pogona, BALEN prikazuje cilj uporabe, AER prikazuje mesto gibanja določene vrste ladij.

Najčešče predelementi določajo različne vrste. Včasih pa ne gre za vrsto, ampak za del glavnega elementa, npr.: antaŭbrako = "tisti del roke, ki se nahaja najbolj spredaj pred telesom"; Orient-Eŭropo = "vzhodni del Evrope".

Sestava se vede enako kot enostaven koren. Lahko sprejme katero koli končnico: vaporŝipo, vaporŝipa, vaporŝipe, vaporŝipi; rondiro, rondira, rondire, rondiri; piediro, piedira, piedire, piediri; helruĝo, helruĝa, helruĝe, helruĝi.

Iz sestave lahko naredimo nove sestave:

Sestava iz več korenov je lahko teoretično večpomenska. Nobeno slovnično pravilo ne pojasnjuje, da npr. ŝarĝvaporŝipo pomeni ŝarĝ-vaporŝipo in ne ŝarĝvapor-ŝipo ("ladja, ki je nekako povezana s polnilno paro", brez smisla). Sami moramo preprosto razumeti, kateri od teoretično možnih razrezov in pomenov je pravi. V praksi pride le redko do zmešnjave. Pri pisanju lahko po potrebi uporabimo za večjo jasnost vezaj, kakor v ŝarĝ-vaporŝipo. Na splošno so lahko sestave s tremi ali več koreni zelo težke. Namesto vaporŝipasocimembrokunvenejo raje recimo npr. kunvenejo por membroj de vaporŝipasocio.

Povezovalne končnice

Za določilnim predelementom lahko postavimo povezovalno končnico O za lažjo izgovorjavo ali razumevanje sestave: puŝoŝipo, aeroŝipo, sangoruĝo itd.

Povezovalne končnice ne uporabljamo v takšnih sestavah, kjer postane predelement najbolj naravno pridevnik, če sestavo razbijemo, npr.: dikfingro = "vrsta prsta, ki je običajno bolj dika kot ostali prsti". komaj bi se dalo pomen pojasniti na naraven način, če bi uporabili besedo diko. Zato ne rečemo dikofingro, niti dikafingro, ampak dika fingro, če je potrebno. Podobno je pri besedah dejanja, kjer določilni predelement prikazuje lastnost, ki izhaja iz dejanja: ruĝfarbi → farbi ruĝa, farbi tiel ke io fariĝas ruĝa; plenŝtopi → ŝtopi plena. Tudi v takšnih sestavah ne uporabljamo povezovalne končnice. Enako tudi v sestavah dejanja, kjer predelement prikazuje način dejanja, navadno ne uporabimo povezovalne končnice, ampak raje po potrebi razbijemo sestavo: laŭtlegi → legi laŭte.

Izrazi kot nigra-blanka niso sestave, ampak dve ločeni besedi pisani skupaj za poseben odtenek pomena.

Če je predelement besedica (takšna beseda, ki ne potrebuje končnice), navadno ne uporabimo povezovalne končnice. Po potrebi pa vendar lahko uporabimo povezovalno končnico E: postsigno → postesigno (olajšuje izgovorjavo), postulo → posteulo (olajšuje razumevanje). To pa se dogaja le zelo redko.

Druge končnice razen E se lahko pojavijo pri sestavah, kjer je predelement besedica, le takrat, kadar to doda potreben pomen: unuaeco = "lastnost biti prvi" (unueco = "lastnost biti kot eden"), antaŭeniri = "iti naprej" (antaŭiri = "iti pred čim"). Povezavo EN (E + N) uporabimo včasih tudi za korenskimi predelementi: supreniro, ĉieleniro (ali ĉieliro), hejmenvojaĝo (ali hejmvojaĝo).

E se pojavi včasih kakor povezovalna končnica, kadar je predelement koren MULT: multe-nombro.

V sestavah s korenom dejanja plus POV, VOL ali DEV navadno uporabimo I kot povezovalno končnico: pagipova, vivivola, pagideva. Bolje je pojasniti takšne oblike kot frazne besede. V takšnih besedah lahko tudi uporabimo O: pagopova, vivovola, pagodeva. Tedaj so sestave, a O v takšnih besedah je manj v navadi. V načelu bi jih lahko uporabili tudi čisto brez povezovalne končnice: pagpova, vivvola, pagdeva, vendar takšne oblike komaj kdaj uporabljamo v praksi.

Če je glavni element pripona ali če je predelement predpona, tedaj ne uporabljamo povezovalne končnice.

Pri drugačni vrsti zloženk, fraznih besedah, uporabljamo povezovalne končnice po drugih pravilih.

Besedice v sestavah

Nekatere besedice se pogosto uporabljajo s končnicami. Tudi tem besedam (besedicam s končnicami) lahko pridamo določilni predelement:

Pojasnjevanje sestav

Često lahko pojasnimo pomen sestave s predlogom:

A vseh sestav se ne da pojasniti tako. Nekatere potrebujejo bolj zapleteno pojasnilo:

V zloženi besedi se lahko skrivajo mnoge neizražene zamisli. Sestava se sestoji iz glavnega elementa, ki daje temeljni pomen, in iz predelementa, ki prikazuje nekakšno značilnost, vendar sestava ni popolna opredelitev pomena. Dejanski pomen sestave ni odvisen samo od pomena njenih delov, ampak tudi od jezikovne tradicije.

Često omahujemo med npr. lada skatolo in ladskatolo, sovaĝa besto in sovaĝbesto, dikfingro in dika fingro. Pogosto lahko brez razlike uporabljamo obe obliki, a vendar obstaja bistvena razlika med sestavami in takšnimi dvojicami besed s pridevnikom in samostalnikom. Kadar naredimo sestavo, ustvarimo besedo za posebno zamisel, za določeno zvrst. Poimenujemo neko zamisel, ki je na nek način posebna in ki iz nekega razloga potrebuje lastno besedo. Kadar uporabljamo samostalnik s pridevkom, navadno pokažemo samo "priložnostno" ali "naključno" lastnost:

Določilni predelement torej prikazuje, kakšna je zvrst, ne pa kakšen je posamezen osebek. Pridevek samostalnika navadno prikazuje, kakšen je posamezni osebek, a lahko glede na kontekst tudi prikazuje, kakšna je zvrst. Zato lahko uporabljamo tudi pridevke za poimenovanje zvrsti. Lahko rečemo dika fingro namesto dikfingro. Lahko rečemo vapora ŝipo namesto vaporŝipo. Možno je reči sovaĝa besto namesto sovaĝbesto. Vendar ne moremo storiti nasprotno, ker ni vsak dika fingro že dikfingro, niti vsak vapora ŝipo že vaporŝipo in ni vsaka sovaĝa besto že sovaĝbesto.

Pogosto obstaja nesporazum, da ne moremo delati sestav, pri katerih je predelement koren lastnosti. Dejansko redno delamo takšne besede, npr. altlernejo, altforno, dikfingro, sekvinberoj, solinfano, sovaĝbesto, sanktoleo in mnoge druge. So čisto pravilne. Vendar ne moremo preprosto vreči skupaj samostalnika in pridevniškega pridevka, če ne stremimo za nečim bolj posebnim. Ne recimo belfloro, če preprosto hočemo le povedati bela floro.

Mnogi mislijo, da ne moremo delati sestav, pri katerih glavni element prikazuje dejanje in njihov predelement prikazuje predmet tega dejanja, npr.: leterskribi, voĉdoni, domkonstrui. Vendar to ni res. V takšnih sestavah predelement ni navaden predmet, ampak prikazuje značilnost zvrsti dejanja. Takšne sestave se pomensko razlikujejo od dvojic besed skribi letero(j)n, doni voĉo(j)n itd. V dvojici skribi leteron predmet prikazuje konkreten predmet pisanja, medtem ko v sestavi leterskribi LETER samo karakterizira zvrst pisanja. Nekateri podobni glagoli imajo pomenski odtenek poskušanja: fiŝkapti = "loviti, poskusiti ujeti ribe". Takšne glagole moramo pojasnjevati kot frazne besede.

Tvorjenje fraznih besed

Fraza (nekakšna skupina besed, ki spadajo skupaj) je lahko stisnjena v zloženko z dodajanjem kake končnice. To imenujemo tvorjenje fraznih besed. Izid je frazna beseda. Iz izvirne fraze ohranimo le najbolj pomembne elemente. Končnice in drugi manj pomembni elementi navadno odpadejo. Za lažjo izgovorjavo ali razumevanje lahko vendar ohranimo končnico izvirne fraze, ki določa razred besede, a končnic J in N ne ohranimo.

Kadar ustvarimo frazno besedo s pomočjo glagolske končnice ali končnice O, končnica predstavlja nekakšno skrito zamisel. Kaj predstavlja končnica, se moramo naučiti posebej za vsako takšno besedo:

"Ubesedene" fraze uporabljamo tudi kot predelemente v sestavah. Najčešče je tedaj glavni element neka pripona:

Bolj skrajna in bolj redka oblika zlaganja je ubesedenje navedb. V takšnem tvorjenju besed, ki je zvrst tvorjenja fraznih besed, naredimo besedo iz vsega izrečenega (dejanskega ali namišljenega). Tedaj vedno ohranimo celotne besede izvirne navedbe skupaj z vsemi končnicami: "Vivu!" → [vivu]-(krii)-I → vivui = kričati "vivu!", pozdraviti nekoga s klicem "vivu!". Bodite pozorni, da končnica U ostane. Navadne besede ne morejo imeti drugo za drugo dveh končnic, ki določata besedni razred. A vivui ni navadna beseda. Je ubesedenje navedbe in končnica U je nujno potrebna za pomen. "Ne forgesu min!" → [ne forgesu min]-(floro)-O → neforgesumino = spominčica, zvrst cvetice potočnice, miozoto (ime je prišlo od modre barve spominčic, ki je simbol ljubezenske zvestobe)

Afiksi

Majhna skupina korenov (okoli 40) se imenuje afiksi. To so koreni, katere uporabljamo pretežno v zloženih besedah. Nekateri so pripone – sufiksi. Nastopajo za ostalimi koreni. Drugi so predpone – prefiksi. Ti nastopajo pred drugimi koreni.

Predvsem tradicija je določila, kateri koreni se imenujejo afiksi. Lahko bi tudi rekli, da je afiks koren, za katerega veljajo posebna pravila pri tvorjenju besed. Nekateri izmed tradicionalnih afiksov so po tej opredelitvi navadni koreni. V predhodnih pojasnilih za običajno tvorjenje besed je bilo nekaj zgledov s koreni, ki jih po tradiciji imenujemo afiksi.

Večina pripon deluje kot glavni element sestave. Tisto, kar stoji pred pripono, je določilni predelement. A za večino pripon obstaja nekakšno posebno pravilo, ki omejuje možne povezave med glavnim elementom in predelementom. Za navadne korene ni takšnih omejitev.

Pripone AĈ, ĈJ, EG, ET, IN, NJ in UM pa se sploh ne vedejo tako. Besede, narejene s temi priponami, niso niti sestave niti frazne besede. Te pripone so torej pravi afiksi.

Večina predpon deluje kot določilni predelement sestave. Tisto, kar stoji za predpono, je glavni element, katerega pomen precizira predpona. A obstaja navadno nekakšno posebno pravilo, ki omejuje možne povezave med predpono in glavnim elementom.

Predponi GE in MAL pa se ne vedeta tako. GE in MAL toliko spremenita pomen sledečega elementa, da tega ne moremo pojasniti kot navadno sestavo (niti kot frazno besedo). GE in MAL sta torej prava afiksa.

V načelu lahko uporabimo kateri koli afiksni koren kot navadni koren. Nekateri afiksi se celo zelo pogosto tako uporabljajo. Drugi, npr. ČJ in NJ, pa se izredno redko uporabljajo kot navadni koreni. Nekateri zgledi za takšno uporabo nastopajo pri kasnejših pojasnilih o različnih posameznih afiksih.

Pri afiksu navadno ne uporabljamo povezovalne končnice kakor v dormoĉambro. Ne rečemo npr. ekokuri, eksosekretario, ŝipoestro. Povezovalno končnico pri afiksu uporabimo le, kadar je to bolj ali manj nujno za pomen ali razumevanje, npr. unuaeco, antaŭenigi, posteulo.

Deležniške pripone ANT, INT, ONT, AT, IT in OT s vedejo nekoliko posebno.

Nekateri koreni, ki jih navadno ne uvrščamo med afikse, se vendar v nekem smislu vedejo kot predpone ali pripone. Lahko jih poimenujemo afiksni elementi.