Določila so besedice, ki jih postavimo pred samostalniški stavčni člen za določitev istovetnosti zadeve. Najbolj pomembno določilo je določni člen la.
La — določni člen
Besedica la kaže, da govorimo o gotovi zadevi, ki jo pozna nagovorjena oseba.
K določnemu členu la ne dodajamo niti J niti N:
- la domo = tista tebi poznana hiša
- la bela junulino = tista tebi poznana lepa mladenka
- la junulinoj = tiste tebi poznane mladenke
- la altaj montoj = tisti tebi poznani visoki hribi
- la ruĝajn krajonojn = tiste tebi poznane rdeče svinčnike
V nekaterih primerih lahko uporabljamo skrajšano apostrofirano obliko l'.
La stoji pred drugimi pridevki samostalnika. Morebitni predlog postavimo pred la:
- en la domo
- ĉe la bela junulino
- pri la altaj domoj
Posamezne zadeve
Kadar gre za posamezne zadeve (ne za vrsto), la pomeni, da govorec predpostavlja, da nagovorjeni pozna zadevo. La tedaj pomeni bolj ali manj "ti veš, o kom ali čem govorim".
Odsotnost tega la (ali drugega določila) pomeni, da govorec predpostavlja, da nagovorjeni ne pozna zadeve. Izostanek določila pomeni bolj ali manj "ti ne veš, o kom ali čem govorim". Izostanek določila lahko tudi pomeni, da istovetnost ni pomembna. Neuporaba določila la je torej enako pomembna kot njegova uporaba.
-
La rozo apartenas al Teodoro. - (ta) Vrtnica pripada Teodorju.
Govorec predpostavlja, da poslušalec lahko razume, za katero vrtnico gre.
-
Al Teodoro apartenas rozo. - Teodorju pripada (neka, ena) vrtnica.
Zdaj gre za vrtnico, ki je poslušalec ne pozna.
-
Domo brulas! - Hiša gori!
Posamezna hiša gori, a govorec ni gotov, ali poslušalec ve, za katero hišo gre, ali pa celo govorec sam ne ve, katera hiša gori.
-
La domo brulas! - (Ta, tista, določena) hiša gori!
Govorec hoče obvestiti, da zdaj gori tista določena hiša, ki jo poslušalec najbrž pozna (morda njegov dom).
-
Venis multaj gastoj al via festo, ĉu ne? - Prišli so številni gostje na tvoje slavje, mar ne?
Gostje so bili določeni posamezniki, vendar tu stavčni člen multaj gastoj služi le za obveščanje o količini gostov. Njihova posamezna ali skupinska istovetnost ni pomembna.
Prej omenjeno
Navadno je nekdo ali nekaj poznan(o), ker smo ga že prej omenili. Latedaj pomeni, da ponovno omenjamo nekoga ali nekaj, o čemer smo že prej govorili. Neuporaba določnega člena la pomeni, da uvajamo v pripoved nekaj novega.
-
Mi havas grandan domon. La domo havas du etaĝojn. - Imam veliko hišo. (Ta) hiša ima dve nadstropji.
Pri prvi omenitvi poslušalec še ne ve, za katero hišo gre. Zato govorec ne uporabi la. Pri drugi omenitvi govorec doda la, da pokaže, da gre za ravnokar omenjeno hišo. Če bi tedaj ne uporabil določnega člena la, bi poslušalec moral predpostavljati, da gre za drugo hišo kot ravnokar omenjeno ali za hišo na splošno (katero koli hišo).
-
En tiu ĉi skatolo estas frukto. La frukto estas ronda. - V tej škatli je (nek) sadež. (Ta) sadež je okrogel.
Najprej frukto (brez la) uvede novo zadevo. Torej poslušalec ve, da obstaja sadež v škatli. Potem govorec lahko nadaljuje pripovedovanje o tistem istem sadežu z izrazom la frukto.
-
Mi havas tri infanojn. La infanoj ofte ĝojigas min. - Imam tri otroke. (Ti) otroci me pogosto razveselijo.
La pokaže, da gre znova za že omenjene otroke.
-
Sur la strato iris tri viroj. Ili aspektis kiel friponoj. Subite la tri friponoj malaperis en bankon. Ŝajnis, ke la banko estas prirabota. - Po cesti so šli trije moški. Izgledali so kot malopridneži. Nenadoma so (tisti) trije malopridneži izginili v banko. Zdelo se je, da bo banka oropana.
Po prvi omenitvi tistih treh moških in informaciji, da so izgledali kot malopridneži, jih lahko imenujemo preprosto la (tri) friponoj. Stavčni člen la (tri) friponoj služi kot prigodno lastno ime ravno teh treh moških. Po prvi omenitvi banke jo lahko imenujemo la banko.
Ni potrebno uporabljati natančno istih besed, da lahko govorimo o isti zadevi z določnim členom la:
-
Tre malproksime de ĉi tie loĝis reĝo, kiu havis dek unu filojn kaj unu filinon, Elizon. La dek unu fratoj iradis en la lernejon kun stelo sur la brusto kaj sabro ĉe la flanko. - Zelo daleč od tu je bival kralj, ki je imel enajst sinov in eno hčer, Elizo. (Teh) enajst bratov je hodilo v šolo z zvezdo na prsih in mečem ob boku.
Čeprav smo jih prvič omenili z besedo filoj, jih lahko kasneje imenujemo la (dek unu) fratoj.
Posredno omenjeno, uganljivo
Pogosto je nekaj poznano, ker neka druga prej omenjena zadeva pojasnjuje njegov obstoj ali ker poslušalec poseduje potrebna znanja o svetu:
-
Mi aĉetis aŭton, sed la motoro ne funkcias. - Kupil sem avto, a (njegov) motor ne deluje.
Motor sam prej ni neposredno omenjen, le avto; ker pa ima navadno vsak avto motor, poslušalec lahko razume, da gre za motor ravnokar omenjenega avta. Lahko bi tudi rekli njegov motor, kar bi bilo še bolj jasno.
-
Mi manĝas per la buŝo kaj flaras per la nazo. - Jem z usti in voham z nosom.
Poslušalec ve, da je govorec človek in da človek ima usta in nos. La buŝo in la nazo je torej enako kot mia buŝo in mia nazo. Lahko bi morda izpustili la, ampak tedaj bi se lahko zdelo, kakor da bi govorec dvomil, da poslušalec ve, da ima človek usta in nos.
Polno opisano
Stavčni člen ima lahko pridevke ali dopolnila, ki pojasnjujejo, za kaj gre:
-
Jen kuŝas la ĉapelo de la patro. - Evo, tu leži klobuk očeta.
Dopolnilo de la patro pojasnjuje, za kateri klobuk gre. Predpostavljamo, da obstaja le en očetov klobuk. Če ne bi uporabili la, bi torej morali predpostavljati, da je to le eden izmed več očetovih klobukov.
-
Por la hodiaŭa tago mi ricevis duoblan pagon. - Za današnji dan sem prejel dvojno plačilo.
Pridevek hodiaŭa polno pojasnjuje, za kateri dan gre.
-
Mi redonas al vi la monon, kiun vi pruntis al mi. - Vračam ti denar, katerega si mi ga posodil.
Odvisni stavek kiun vi pruntis al mi polno pojasnjuje, za kateri denar gre.
-
Mi vojaĝis al la urbo Pekino. - Potoval sem v mesto Peking.
Ime Pekino polno istoveti mesto.
Neposredno videno
Zadeva je lahko znana zato, ker jo poslušalec neposredno vidi ali na nek drug način zazna:
-
La domo estas vere bela. - (Ta) hiša je res lepa.
Tako lahko rečemo, kadar oba sogovornika vidita hišo.
-
La floroj odoras tre bone. - (Te) cvetice zelo lepo dišijo.
Tako lahko rečemo, kadar poslušalec sam vidi ali vonja (tiste) cvetice in torej z lahkoto razume, za katere cvetice gre.
Splošno znano, edinstveno
Zadeva je lahko znana, ker je čisto edinstvena, ker obstaja le ena takšna zadeva ali ker je tako izredna ali posebna, da gre lahko le za njo:
-
La ĉielo estas blua. - Nebo je modro.
Vsakdo ve, da obstaja nebo. Lahko ga preprosto imenujemo la ĉielo.
-
La prezidanto de Usono diris, ke... - Predsednik Združenih držav je rekel, da ...
Govorec predpostavlja, da poslušalec ve, da imajo ZDA predsednika in samo enega. Zaradi tega ga lahko preprosto imenujemo predsednik ZDA.
Vrste
Pogosto se uporablja samostalnik za govorjenje o vrsti, da povemo kakšno je nekaj.To lahko naredimo na različne načine: brez la, z la, v ednini ali množini. Često lahko uporabimo kateri koli način po volji ali glede na stil.
Najbolj pogosto ne uporabimo določila, kadar govorimo o vrsti. Kakor da bi gledali na vrsto kot na nepoznanega posameznika ali kot posameznika, katerega istovetnost ni pomembna:
-
Leono estas besto. - Lev je žival.
Hočemo reči, da je lev ena izmed mnogih živalskih vrst, ne rastlinska vrsta ali neka druga zadeva.
-
Rozo estas floro kaj kolombo estas birdo. - Vrtnica je cvetica in golob je ptica.
Gre za vrste, ne za posameznike.
-
Karlo estas kuracisto. - Karl je zdravnik.
Beseda kuracisto ne služi za istovetenje, ampak za informacijo, kakšen poklic ima Karl.
-
Elizabeto estas patrino de tri infanoj. - Elizabeta je mati treh otrok.
Stavčni člen patrino de tri infanoj ni uporabljen za prikaz, kdo je Elizabeta, ampak za informacijo, kakšen človek je.
-
Akvo bolas je cent gradoj. - Voda vre pri sto stopinjah.
Ne govorimo o določeni količini vode, ampak o snovi voda na splošno.
V nekaterih primerih gledamo vrsto kot enega namišljenega znanega posameznika in uporabimo la. To je dokaj pogosto v uradnem ali filozofskem slogu. V takšnih primerih gre jasno za celo vrsto:
-
La gitaro estas tre populara instrumento. - Kitara je zelo priljubljen inštrument.
Vrsto inštrumenta predstavimo, kakor da bi šlo za en določen znan inštrument. Mogoče bi bilo tudi: Gitaro estas...
-
La kato preferas varman klimaton. - Mačka ima raje toplo podnebje.
Živalsko vrsto predstavimo kot znano posamezno žival. Lahko bi tudi rekli: Kato preferas...
-
La urso troviĝas kaj en Eŭropo kaj en Ameriko. - Medveda najdemo in v Evropi in v Ameriki.
Poved ne bi mogla veljati za enega samega medveda. Zato ni možno reči: Urso troviĝas kaj en Eŭropo kaj en Ameriko.
-
La saĝulo havas siajn okulojn en la kapo, kaj la malsaĝulo iras en mallumo. La saĝulo = ĉiuj saĝuloj. La malsaĝulo = ĉiuj malsaĝuloj. - Modrec ima svoje oči na glavi in butec hodi po temi. La saĝulo = vsi modreci. La malsaĝulo = vsi butci.
Če nastopi samostalnik kot povedkovo določilo, nikakor ne uporabimo la, če gre samo za vrsto: Karlo estas advokato. Če rečemo Karlo estas la advokato, tedaj je pomen "Karlo estas tiu certa advokato, kiun vi konas" ali "Karlo estas tiu advokato, pri kiu ni nun parolas" ali podobno.
Če gre za števno zadevo, lahko predstavimo vrsto tudi z besedo v množini. Kadar govorimo o vrstah, je pogosto razlika med ednino in množino nepomembna:
- Leonoj estas bestoj. = Leono estas besto.
- Rozoj estas floroj kaj kolomboj estas birdoj.
- La leonoj estas bestoj.
- La rozoj estas floroj kaj la kolomboj estas birdoj.
Prepovedi za la
Ne uporabljajmo la pri stavčnem členu, ki ima drugo določilo. Druga določila so svojilni zaimki, tabelne besede z U, A ali ES, besedica ambaŭ in kot nedoločni člen uporabljen unu:
-
Mia dorso doloras. - Moj hrbet (me) boli.
Ne: La mia dorso doloras. (Vendar pa je možno la mia/via..., če ne nastopi kasnejši samostalnik.)
-
Tiu domo estas granda. - Tista hiša je velika.
Ne: La tiu domo estas granda.
-
Ĉiuj gastoj jam venis. - Vsi gostje so že prišli.
Ne: Ĉiuj la gastoj jam venis. Niti: La ĉiuj gastoj jam venis.
-
Mi ŝatas ĉiajn legomojn. - Rad imam vse vrste zelenjav.
Ne: Mi ŝatas la ĉiajn legomojn.
-
Kies gasto mi estas, ties feston mi festas. - Čigar gost sem, tega slavje praznujem.
Ne: La kies gasto... la ties festo...
-
Mi legis ambaŭ librojn. - Bral sem obe knjigi.
Ne: Mi legis la ambaŭ librojn. Niti: Mi legis ambaŭ la librojn.
Ne uporabljajmo la pred zvalnikom:
-
Kelnero, alportu al mi glason da biero! - Natakar, prinesite mi kozarec piva!
Ne recimo: La kelnero, alportu...
La namesto svojilnega zaimka
Često uporabljamo la namesto svojilnega zaimka, če kontekst jasno pokaže, kdo je lastnik. To se posebno pogosto dogaja, kadar govorimo o delih telesa in sorodnikih:
- Li levis la kapon. = Li levis sian kapon. - Dvignil je glavo. = Dvignil je svojo glavo.
- Mi montris per la fingro, kien li iru. = ...per mia fingro... - Pokazal sem s prstom, kam naj gredo. = ... s svojim prstom ...
- Ŝi lavis al si la piedojn. = Ŝi lavis siajn piedojn. - Umila si je stopala. = Umila je svoja stopala.
- Ĉu Karlo venis kun la patro? = ...kun sia patro? - Ali je Karl prišel z očetom? = ... s svojim očetom?
-
Diru al la patro, ke mi estas diligenta. La patro = mia patro (la patro de la parolanto)
- Reci očetu, da sem marljiv. Očetu = mojemu očetu (očetu govorca).Pač pa pogosto uporabljamo besede Patro in Patrino (z veliko začetnico) kakor lastna imena brez la.
LaLa namesto ĉiujĉiuj{4}
Kadar ni tveganja za nesporazum, lahko uporabljamo la namesto ĉiuj:
- La gastoj eksidis ĉe la tablo. ≈ Ĉiuj gastoj eksidis... - Gostje so sedli za mizo. ≈ Vsi gostje so sedli za mizo.
-
Ĉi-vespere la Angloj prezentos teatraĵon en la kongresejo. La Angloj ≈ ĉiuj Angloj. - Zvečer bodo Angleži v kongresni dvorani predstavili gledališko igro. Angleži ≈ vsi Angleži.
Vendar situacija (kongres) omejuje pomen izraza ĉiuj Angloj. Gre za (več ali manj) vse Angleže, ki se udeležujejo kongresa, in ne za vse Angleže na svetu.
La pred imeni jezikov
La se uporablja pred imeni jezikov, ki se sestojijo iz pridevnika in besede lingvo (često same po sebi razumljene). Uporabimo la, ker gledamo na jezik kot edinstven pojav: la Angla (lingvo), la Ĉina (lingvo), la Nederlanda (lingvo) idr. A ne uporabljajmo la pri tistih maloštevilnih jezikih, ki imajo lastno samostalniško ime, npr. Esperanto, Sanskrito, Ido, Volapuko idr.
La pred plej in malplej
Kadar st prisotna plej ali malplej, gre navadno za nekaj edinstvenega in uporabljamo la:
- La malfeliĉa infano forkuris kaj kaŝis sin en la plej proksima arbaro. - Nesrečni otrok je zbežal in se skril v najbližjem gozdu.
- Li estas tre kredema: eĉ la plej nekredeblajn aferojn, kiujn rakontas al li la plej nekredindaj homoj, li tuj kredas. - On je zelo lahkoveren: celo najbolj neverjetne zadeve, ki mu jih pripovedujejo najmanj zaupanja vredni ljudje, takoj verjame.
Če gre za primerjavo med dvema posameznima stvarema ali dvema skupinama, običajno uporabljamo la (mal)pli namesto la (mal)plej:
- Unu vidvino havis du filinojn. La pli maljuna [filino] estis tiel simila al la patrino per sia karaktero kaj vizaĝo, ke ĉiu, kiu ŝin vidis, povis pensi, ke li vidas la patrinon. - Neka vdova je imela dve hčeri. Starejša [hči] je bila tako podobna materi po svojem značaju in izgledu, da je lahko vsakdo, ki jo je videl, mislil, da vidi mater.
Včasih plej ne prikazuje nekaj edinstvenega, ampak višjo stopnjo lastnosti ali načina. Tedaj ne uporabimo la:
-
Eĉ vulpo plej ruza fine estas kaptata. - Celo najbolj prebrisana lisica se na koncu ujame.
Ne gre za določeno znano lisico, ampak za katero koli izredno zvito lisico.
-
Li estas plej laca en la mateno. - On je najbolj utrujen zjutraj.
Ne gre za primerjavo med različnimi osebami, ampak za primerjavo različnih ravni utrujenosti ene in iste osebe v različnih obdobjih.
-
Kiu venas plej frue, sidas plej ĝue. - Kdor prej pride, bolje sede.
Plej ne stoji pred samostalniškim stavčnim členom, ampak pred prislovnim.
La pri lastnih imenih
Ne uporabljajmo la pri besedi, ki je sama po sebi lastno ime, ker so takšna imena jasno določena sama po sebi:
-
Pasintjare mi vojaĝis al Kanado. - Lani sem potoval v Kanado.
Ne recite: ...al la Kanado.
-
Kie estas Francisko? - Kje je Frančišek?
Ne recite: Kie estas la Francisko?
Pri navadnih besedah, ki so postale lastna imena, običajno vendar uporabimo la, ker takšne besede niso same po sebi določene:
-
Kaj tiam la Nokto diris: "Tenu vin dekstre kaj eniru en la malluman pinarbaron, mi vidis, ke tien foriris la Morto kun via malgranda infano." - In tedaj je Noč rekla: "Drži se desne in vstopi v temni borov gozd, videla sem, da je Smrt odšla tja s tvojim malim otrokom."
Noč in smrt nastopata v pravljici kot osebi z lastnim imenom (to kaže velika začetnica), vendar sta nokto in morto navadna samostalnika in zato potrebujeta la.
Kadar ima navadno lastno ime pridevnik kot pridevek in če ta pridevnik ni sam del lastnega imena, običajno vendar uporabimo la. To zlasti naredimo, kadar gre za izbiro (resnično ali navidezno) med več zadevami z enakim imenom:
-
Duoble montriĝis la bildo de Venero, de la surtera Venero. - Dvakrat se je prikazala slika Venere, posvetne Venere.
Venera je lastno ime boginje. Prvič nastopi Venero brez la v skladu s pravilom za običajna lastna imena. Kasneje je prisoten pridevek surtera in moramo uporabiti la, da pokažemo določenost. Kakor da gre za dve različni Veneri, nebeški in posvetni Veneri.
-
Ĉiuj konas Londonon, la ĉefurbon de Britio, sed ne ĉiuj konas la aliajn Londonojn en Usono kaj Kanado. - Vsi poznajo London, glavno mesto Britanije, a ne poznajo vsi drugih Londonov v ZDA in Kanadi.
Londono nima la. Izraz aliaj Londonoj pa ima pridevek aliaj in tako dobi tudi la.
-
Multaj vizitis Londonon, la ĉefurbon de Britio, sed mi vizitis ankaŭ aliajn Londonojn. - Mnogi so obiskali London, a jaz sem obiskal tudi druge Londone.
Tudi tu imajo Londonoj pridevek, vendar ne uporabimo la, ker ne gre za vse druge Londone in poslušalec tudi ne more vedeti, za katere Londone natančno gre.
Ostala določila poleg la lahko nastopijo pred vsakršnim lastnim imenom, vendar je le poredko potreba po takšnih izrazih:
- Ha, tie vi estas, mia Elizabeto! - Ah, tam si, moja Elizabeta!
- Ĉu vi sentas teruron antaŭ tiu Karolo? - Ali te je strah pred tem Karlom?
Poldoločni člen unu
Nekateri jeziki uporabljajo poseben nedoločni člen, ki je pogosto beseda, podobna števniku ena. Nedoločni člen pa v esperantu sploh ne obstaja. Polno nedoločenost preprosto prikažemo z odsotnostjo določila. Vendar v nekaterih primerih uporabimo unu kot poldoločni člen. Takšen unu ne prikazuje števila, ampak posameznost. Prikazuje, da gre za nekaj, kar je neznano poslušalcu, a znano govorcu:
-
Unu vidvino havis du filinojn. - Neka (Ena) vdova je imela dve hčeri.
Začetek pravljice. Zaenkrat še samo pripovedovalec pozna vdovo.
- Unu vesperon fariĝis granda uragano. - Nekega (Enega) večera je nastal velik orkan.
Poldoločni člen unu pa nikoli ni obvezen. Je sredstvo za odtenek, ki ga uporabimo, če je potrebno.